Kip Device Marije

Marijanski steber na Staromestnem trgu v Pragi je nastal takoj po koncu tridesetletne vojne kot izraz javne hvaležnosti za rešitev mesta. Leta 1648 so se Pražani soočili z zadnjim napadom švedskih čet, ki so poskušale osvojiti staro mestno jedro. Takrat so meščani molili k Bogu na priprošnjo Device Marije pred njej posvečeno votivno podobo, ki je bila postavljena na Staromestnem trgu. Od tod izvira lokalni epitet Panna Maria Rynecká (po starem češkem izrazu za trg – rynek). Ko se je vojna končala, sta mesto in cesar Ferdinand III. to dejstvo želela ohraniti v kamnu. Zato so se odločili, da se zahvalijo Devici Mariji za varovanje Prage tako, da ji na trgu postavijo steber in v njegovo podnožje umestijo votivno podobo. Leta 1652 ga je kardinal Arnošt Vojtěch iz Harracha, praški nadškof in veliki mojster reda križnikov z rdečo zvezdo, posvetil v navzočnosti cesarja. Cesar je ustanovil tudi fundacijo pod upravo metropolitanskega kapitlja za vzdrževanje rednih bogoslužij. Procesije do stebra so potekale vsako soboto, ob marijanskih praznikih in njihovih vigilijah.

Vrhnji kip Immaculate je tipizirana upodobitev Device Marije, ki se nanaša na nauk o brezmadežnem spočetju (immaculata conceptio), ki je bil za dogmo razglašen šele dve stoletji kasneje. Verovanje, da izvirni greh ni bil prenesen na Mater božjo, je del cerkvenega izročila. Prvi dokument, ki je jasno ubeseden, izvira iz 7. stoletja in ga je napisal sv. Sofronije Jeruzalemski: »Nihče razen tebe ni bil prej očiščen.« (Hom. II; PG 87/3, 3248). Sama marijanska pobožnost ima svoj svetopisemski temelj v Lukovem evangeliju: »Odslej me bodo blagrovali vsi rodovi…« (Lk 1,48). Marija je upodobljena kot molivka, ki tepta zmaja in se obrača proti nebu. Dvanajst zvezd okoli njene glave se nanaša na Janezovo razodetje, v katerem se pojavi »Žena, oblečena s soncem, z mesecem pod nogami in s krono iz dvanajstih zvezd okoli glave.« (Raz 12,1), kar se od 2. stoletja razlaga kot podoba Marijinega sodelovanja pri Kristusovi zmagi. Motiv teptanja zmaja ima svojo vzporednico v psalmu: »Poteptal boš leva in gada, pohodil boš leva in zmaja.« (Ps 91,13), ki ima osnovo v verzu »Sovraštvo bom položil med teboj in ženo, med tvojim semenom in njenim semenom. To bo strlo tvojo glavo in ti mu boš strl peto.« (Gn 3,15). V baroku je bil zmaj razumljen ne le kot simbol zla, temveč tudi kot podoba duhovne slepote, ki je bila po vojni dojeta kot eden od vzrokov družbenega razpada v Evropi. Vrednote, ki jih prinaša vera, zmagajo nad silami propada, ki uničujejo človeško družbo. Steber tako ni bil le spomenik, temveč tudi javna izjava zaupanja, da lahko duhovni red zmaga nad kaosom.

Marijanski steber je bil postavljen na mestu, ki so ga Pražani povezovali z globokim ponižanjem. Prav tam so Sasi ob vpadu v mesto marca 1632 pritrdili Palladium pod pranger, kar je bilo dojeto kot namerno oskrunjenje najbolj čaščene marijanske podobe čeških dežel. Zato je strahovski opat že leta 1647 predlagal, da se na tem mestu postavi marijanski steber kot znamenje obnove, očiščenja in zaščite Prage, po obrambi mesta pred Švedi leta 1648 pa je ta zamisel dobila še močnejši duhovni in simbolni pomen. Marijanski stebri se pri tem navezujejo na starodavno tradicijo, ki sega do legende o Devici Mariji na stebru v Zaragozi, kjer se je po izročilu prikazala apostolu Jakobu in mu pustila kamniti steber kot znamenje trajne zaščite. Baročna Evropa je to legendo razumela kot podobo Marijine navzočnosti sredi krščanskih mest, zato je steber postal izraz zaupanja, da Devica Marija varuje kraj, ki ji je bil posvečen.

V ikonografsko sporočilo stebra sodijo tudi štirje angeli, postavljeni na podstavkih okoli vznožja:

1. Angel s ključem, ki drži hudiča v verigah, prikazuje prizor iz Razodetja: »…angel pride dol z neba, v roki ima ključ od brezna in veliko verigo. Prijel je zmaja, to staro kačo, hudiča in satana, ga zvezal za tisoč let, ga vrgel v brezno, ga zaklenil in zapečatil, da ne bi več zavajal narodov, dokler se ne dopolni tisoč let. Potem mora biti za kratek čas izpuščen.« (Raz 20,1-3).
2. Angel z ognjenim mečem predstavlja keruba, ki straži edenski vrt: »Vzhodno od rajskega vrta je postavil kerube z bleščečim ognjenim mečem, da varujejo pot do drevesa življenja.« (1 Mz 3,24). Demon z levjo glavo in krili spominja na besede apostola Petra: »Vaš nasprotnik, hudič, hodi naokoli kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl.« (1 Pt 5,8). Na tej podobi je zlo že ustavljeno na vratih raja.
3. Angel z izvlečenim mečem, ki stopa po premaganem zmaju, se nanaša na nebeško bitko nadangela Mihaela: »In v nebesih je izbruhnila bitka: Mihael in njegovi angeli so se bojevali z zmajem. Zmaj in njegovi angeli so se bojevali, a niso premagali in zanje ni bilo več prostora v nebesih. In veliki zmaj, tista stara kača, imenovana Hudič in Satan, ki zavaja ves svet, je bil vržen na zemljo in z njim njegovi angeli.« (Raz 12,7-9). Obenem lahko njegova drža spominja na svetopisemski prizor, v katerem se je Gospodov angel z izvlečenim mečem postavil Bileamu na pot v ozki soteski (4 Mz 22,26-31), in na njegovo vzporednico v bitki na Karlovem mostu.
4. Angel s križem, ki podira hudiča na tla, kaže, da je bila obramba mesta razumljena kot del širšega duhovnega boja. V Svetem pismu je moč križa povezana s Kristusovo zmago nad zlom: »Premagali so ga zaradi Jagnjetove krvi in zaradi besede svojega pričevanja.« (Raz 12,11).

Ko je bil steber v vzdušju evforije po razglasitvi Češkoslovaške porušen s strani množice, to dejanje ni postalo le simbol preobrazbe politične moči, temveč je napovedalo tudi obdobje v novi republiki, v katerem je Cerkev vse bolj izginjala iz javnega prostora. Podrtje stebra ni bilo le odstranitev baročnega spomenika, temveč tudi gesta kulturnega preloma, ki je pokazala, kako globoka je bila napetost med versko dediščino prednikov in novimi protiklerikalnimi tokovi. Del njihovih akterjev se je v naslednjih letih priključil socialističnemu in pozneje komunističnemu gibanju, ki je nato začelo preganjati ljudi, ki so se javno izpovedovali kot kristjani.

Kljub temu marijanska pobožnost v Pragi ni izginila. Gotska podoba Panna Maria Rynecká, ki je nekoč preživela husitsko ikonoklazmo, se je ohranila tudi po podrtju stebra. Številni njeni fragmenti in fragmenti njene kiparske okrasitve so danes shranjeni v lapidariju. Misel na njegovo obnovo je preživela celotno 20. stoletje. Ko je bil leta 2020 znova postavljen, ni šlo le za rekonstrukcijo baročnega dela, temveč za ponovno navezavo na duhovno dediščino, ki presega politično zgodovino. Predvsem pa kaže, da imajo nekateri simboli, četudi za nekaj časa izginejo, moč, da se vrnejo, ker pripadajo identiteti mesta in ljudi, ki v njem živijo.